Stroj Hamlet
- Maryam Abu Khaled
- Mazen Aljubbeh
- Hussein AL Shatheli
- Karim Daoud
- Tahera Hashemi
- Kenda Hmeidan
- Yousef Sweid
- Dramaturgija: Ludwig Haugk
- Scenografija in kostumografija: Eva-Maria Bauer
- Glasba: Tobias Koch
Beseda »stroj« se v vsem Shakespearu pojavi enkrat samkrat. Nanaša se na telo, ki so mu kot čudesu, sestavljenemu iz veliko različnih delov, v obdobju zgodnjega razsvetljenstva pogosto rekli stroj. Tudi sama Shakespearova drama je tak stroj gledaliških čudes. Refleksija o smrti in veri, o normah in norosti, o moči in nemoči. In poleg vsega tega je še véliko besedilo o gledališču samem. Leta 1977 je Heiner Müller priredil to besedilo v Stroj Hamlet, ki nosi »stroj« že v naslovu.
Exil Ensemble je platforma za profesionalne umetnike, ki so prisiljeni živeti v izgnanstvu. Sedem umetnikov iz Sirije, Palestine in Afganistana tako od novembra 2016 kot del te platforme deluje v Gledališču Maksima Gorkega. V Stroju Hamlet se posveča dramatiku, ki radikalno presprašuje položaj intelektualca v svetu s tečajev, secira Shakespeara in potem preostale fragmente spet sestavi.
Predstava bo v nemščini, angleščini in arabščini z nadnapisi.
Potujitveni učinek te zgrabi za smejalne mišice in hkrati za vrat, kajti Sebastian Nübling z Exil Ensemblom iz Gledališča Maksima Gorkega Stroj Hamlet Heinerja Müllerja uprizarja kot horror clown show.
Gledališče Gorki snov in izvedbo spretno umesti ob časovne in medkulturne reference: tako se s Strojem Hamlet odpre prostor asociacij, ki večeru, kljub kričeče distancirani formi in načinu igre in temu ali onemu laičnemu trenutku, da pomen, ki ti prerešeta drobovje.
Tako postane besedilo, ki se v tukajšnjem gledališkem diskurzu pojavlja skoraj samo še v agregatnem stanju globoko zamrznjenega kanona, znova berljivo z nadvse konkretnega vidika.
Gre za oltar črk, ki časti Müllerjeve grenke, nihilistične, krvave besede. Sedem igralcev Exil Ensambla, ki domuje v berlinskem Gledališču Maksima Gorkega in ki združuje igralce, ki so sami doživeli izkušnjo begunstva, na oder stopi kot sedem norčavih, grozljivih klovnov, oblečenih v drese z ovratniki iz tila, in tako ob kričeči dekoraciji tega čezsmrtnega besedila odplešejo svoje cirkuške točke.
Ob velikem nelagodju velik aplavz.
Nobena uprizoritev verjetno ne more zadostiti kondenzirani grozi tega strnjenega, samo devet tiskanih strani dolgega besedila iz leta 1977. Zdaj pa je Sebastianu Nüblingu in Exil Ensemblu, sestavljenemu iz igralcev beguncev, v berlinskem Gledališču Maksima Gorkega uspelo narediti presenetljivo prepričljivo predstavo. Namesto na propad obsojenega poskusa, da bi besedilo poskušal ilustrirati ali ga psihološko-realistično obvladati, režiser stavi na umetniško potujitev in ga prav v tej tujosti in hladnosti ohrani. Očitno je samo z lahkotno igro mogoče biti kos teži tega besedila. Vanj so vpeta nova besedila sirskega režiserja Ayhama Majiha Aghe, ki v predstavi tudi igra. Vojna in ruševine tukaj niso metafore, temveč podobe vsakodnevne realnosti, literarne podobe se neposredno in obvezujoče navezujejo na Müllerjeve alegorije.
Projekt Exil Ensembla
Produkcija: Gledališče Maksima Gorkega
Gostovanje organiziramo v sodelovanju z Goethe-Institutom.