Država

Država srbske režiserke Anje Suša, ki je v slovenskem prostoru sodelovala že z več gledališči, je ena redkih, ki si zastavi ponuditi dve predstavi v eni ter to prepričljivo izpelje; predstavi delujeta vsaka zase, skupaj pa ustvarjata presežno celoto. […] To je kompleksno odrsko delo, ki odlično ujame mračnega duha časa sodobnosti in odpira številna vprašanja. Režijsko v predstavi ni nič odvečnega, oba dela sta postavljena premišljeno in natančno, zlasti drugi del je postavljen izvirno in ima nemalo 'gledališke čarovnije', ki tokrat temelji na dovršenosti minimalnega števila gledaliških elementov.

[Predstava] skozi osebe, ki jih predstavljajo akterji sodobnega javnega življenja (od politikov, filozofov, igralcev), prevprašuje vrednote, predvsem vprašanje pravične skupnosti, in se usmerja k utopiji, nato pa v drugem delu […] uporabi prispodobo o votlini oziroma Platonovo tezo, da je gledališče senca sence. In zato lahko ponudi zgolj zamisel, ki si jo gledalec v svojih mislih zariše sam. Če je predstava v prvem delu izredno dinamična in jo gledalci spremljajo iz pozicije parlamentarne postavitve, kjer je bila podpisana Maastrichtska pogodba, pa v drugem delu povsem spremeni pozicijo in se skoraj monotono približa gledalcu, ki sedaj sedi na odru in gleda v dvorano skozi miselne slike. […] Ali še imamo dovolj svobode, da vse to povežemo in vidimo dejansko situacijo, ali pa se zatekamo k zgodovini in iščemo nekaj, kar ni obstajalo? Veliko vprašanj in tudi teže, ki je prisotna v predstavi, uspe ustvarjalcem preseči s humornimi, predvsem pa s cinizmom zaznamovanimi prizori, ki pripovedujejo, da se nimamo na nikogar več opreti.

Utopija po Platonu v današnjih razmerah realpolitike prehaja v popolno distopijo v kontekstu EU, tako v brezplodnem iskanju družbene pravičnosti kot kakršnekoli politike s smislom in vizijo. Temeljno je vprašanje odgovornosti v družbi in za družbo. Dogajanje je nenehno relativizirano ali rahljano s cinizmom, inovativno koreografijo (Dragana Alfirević) in mnogimi humornimi vložki, med drugim imajo vsi protagonisti presunljivo modre leče. Avtoreferenčnost se vriva v eksistencialna prevpraševanja današnjega časa o etiki, poštenosti, pravičnih razmerjih ... V sugestivnih impersonacijah izstopajo Nika Rozman, Vito Weis in Primož Bezjak, tudi s konsistentno groteskno gestiko.

[Državo] na prvem mestu definira predvsem koncept prostora (Igor Vasiljev), njegova dramaturgija rekonstrukcije realnega in rotiranje perspektiv opazovanja, s čimer občinstvu naloži večpomensko vlogo in ga vase posrka kot nujni (vsebinski) konstitutivni del celote. Občinstvo je nenehno vpleteno in soudeleženo, čeprav je v tej aktivnosti dobršen del (navidezno) pasivno. V prvem dejanju s svojo prisotnostjo simbolizira predstavnice in predstavnike parlamenta, v drugem je občinstvo 'stroj za imaginacijo', saj si ustvarja individualno notranje uprizarjanje dogodka. […] Kot najbolj pomenljiva komponenta pa zagotovo nastopa ideja vladajočih političark in politikov kot naivnih otrok, ki si sproti po lastni želji in presoji izmišljujejo pravila 'igre', torej igre, ki se med drugim lahko imenuje evropsko gospodarstvo, migrantska politika ali finančna uprava.

Država je politična, kot je politika teatralna, z dodatkom izzivanja klasične gledališke postavitve in razdelitve vlog pa ima močno idejno zasnovo, ki ji večinoma sledi tudi izvedba sama. […] Izvirnega materiala se režiserka Anja Suša loti prav po Sokratsko, s skoraj pretiranim ironiziranjem in cinizmom se sprehodi med protislovnimi stališči in vedno znova pristane na prevpraševanju in redefiniranju, med katerim iz vseh strani padajo citati, imena in viri (v spominu sicer ostanejo le redki). Posamezne prizore zaznamuje domiselna koreografija Dragane Alfirević, ki od otroških gest prehaja v toge, napete kretnje politike in gibljiv striptiz filozofije. Skupek likov se nagiba, pada, se gnete, razprši; stalno je v gibanju in stalno nastopa za gledalce na tribuni parlamentarnega amfiteatra.