še ni naslova

Najbolj poglobljena, intenzivna in močna predstava, kar sem jih letos videl na festivalu, je bila še ni naslova v režiji Tomija Janežiča po besedilu Simone Semenič (Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana). Impresivna deseturna predstava, ki poteka v vseh prostorih, od velike dvorane prek studia do stopnišča, z razkošno scenografijo (praktična modularnost, avtomobil itd. – Branko Hojnik), predvsem pa ob, lahko bi rekel, celoviti igralski interpretaciji, ki zajema vse od fizične vzdržljivosti, telesne izpostavljenosti, intenzivne igre, natančnih interakcij, popolne intonacije, pa do vpetosti v organskost pripovedi in notranjo logiko dramske sekvence. [...] Presenetljiv je ta gledališki pristop, ki [...] neverjetno izvirno, z domišljijo in iznajdljivim dramskim lokom razišče drobce življenj junakov, pa tudi zgodbe iz našega življenja, tistih »zraven«. Erotične igrice, konfliktni odnosi, življenja, ki jih delovna rutina mehanizira, izbruhi empatije in skrbi, parodični trenutki, zunajbesedilne režiserjeve intervencije, improvizacijski postranski elementi, posrečene interakcije z občinstvom – zaradi vsega tega je še ni naslova nepozabno doživetje in kljub ekstravertiranemu in igrivemu vzdušju vaja v introspekciji.

Predstava še ni naslova je prva na mojem seznamu [uprizoritev na festivalu TESZT, ki so name naredile največji vtis]. Nekaj še nikoli videnega, eno mojih najbolj posebnih gledaliških doživetij. Dovolj je, če povemo, da predstava traja deset ur, z več odmori, v Temišvaru pa se je raztegnila kar na enajst ur. Dogajanje se je sukalo okoli zgodbe o Don Juanu, vendar z neobičajne perspektive. […] Tokrat je znamenitemu zapeljivcu svetovne književnosti ime Janez. Zgodba ima več rdečih niti, ki se sčasoma združijo. Trenutek, utrip srca. Toliko, kolikor je treba, da telo pade s postelje in trešči na tla. Čeprav pripovedujejo o slavnem moškem, se pred našimi očmi večinoma odvijajo zgodbe žensk. Po koncu enajste ure nas je, tako gledalce kakor igralce, navdala evforija, postali smo prijatelji, ki smo skupaj preživeli ves dan. Čas je minil, obstajala sta le tukaj in zdaj. Življenje. Vsi zapeljivi in zapeljani. Velik, velik gledališki trenutek. Hvala!

Temu pravimo inavguracijsko gledališče. Srca gledalcev bijejo skupaj s srci ustvarjalcev, živčni sistemi vibrirajo skupaj. Med predstavo režiser in igralci igrajo med gledalci. Med odmori se nasmihamo drug drugemu, po predstavi nas objemajo gledalci in igralci. Tomi Janežič stremi k temu, da bi z nami doživel čudež gledališča in to mu tudi uspe. Ko prostor na koncu oblije svetloba in zaigra simfonična glasba, se pogledi v tej iskrivi svetlobi prepletejo drug z drugim. Lahko bi bil trenutek ali ura, ne vem. Upočasnjeni čas se izteka. Počutila sem se očiščeno in kot da me ta svetlost varuje pred vsem zlim. Z igralcem sva se spogledala in se po aplavzu popolnoma naravno objela. V predstavi sta se izmenjevala humor in dramatičnost [...]. Zaradi teme donjuanovstva ženske in moški 'pripovedujejo' o odnosih, prijateljstvu, ljubezni, spolnosti brez ljubezni, agresiji, nasilju v družini in zunaj družine. Prizor nasilja, ki se konča z umorom, je bil šokanten [...], vsi pa so se spomnili grozljivega umora dekleta iz Cluj-Napoce. Ja, tako je pravo gledališče: reže in se smeji, sili v razmišljanje, obuja spomine. [... Č]lani ansambla so brez izjeme frenetično, zbrano in natančno igrali vseh enajst ur. Tudi med odmorom se niso mogli sprostiti. [...] To je bila katarzična izkušnja, predstavo bi si kadarkoli lahko ogledala znova in znova.

Predstava še ni naslova izkazuje izjemno moč gledališča danes. Gre za intenzivno, deset ur trajajočo stvaritev, ki zaradi izjemnosti vseh gledaliških elementov in visoke koncentracije vztrajno tke vezi med igralci in gledalci in je zapeljiva ne le zato, ker se razgali, ampak tudi zato, ker nam pokaže, kako se razgali. Predstava se izkaže za gledališki čudež, za doživetje v polnem pomenu besede, ki ni ustvarjeno na način prevare očesa, ampak nasprotno, z globokim uvidom v posameznika in družbo.

Predstava še ni naslova je neponovljivo gledališko doživetje, ki v svojem utripajočem telesu pogumno in intenzivno združi ne le presunljiv in kolektivno povezan igralski organizem, temveč terja tudi pripaden gledalski vložek. Oblikuje upajočo skupnost, izvzeto iz vsakodnevne časovnosti, združeno v skupni posvetitvi dneva gledališki fantaziji. [… Z] ritmično dovršenim in igralsko prepričljivim dialektičnim mešanjem kaosa in reda, ponavljanja in izjemnosti, ljubezni in bolečine, globine, ki se ob trku z realnostjo neusmiljeno splošči, učinkovito zarisuje minljivo lepoto mikro in makro kozmosa človeškega. Predvsem pa ustvari zatočišče, v katerem vse čakajoče, individualizirane samote poveže dočakanje, ki ga, četudi čudežno fiktivnega, doživimo skupaj.

Režiser besedilo poveže z gradivom, nastalim na vajah, vendar strukturno razdelitev še vedno pusti zaznavno – tekst preplete z nizanjem osebnih pripovedi. […] V prostorskem razgrinjanju besedilne razplastenosti Janežič še podkrepi številne časovnosti, ki jim igralske izpovedi vnesejo dodatno vsebinsko dostopnost (seksualne izkušnje, zlorabe moči, posledice donjuanovskega/janezevskega mačizma). Celotna igralska zasedba, naj omenim Anjo Novak, Staneta Tomazina, Natašo Keser, Blaža Šefa, Borisa Kosa, z individualno presunljivo, odrsko odgovorno ter kolektivno pripadno igro zgradi ganljiv, mučen, humoren in estetsko dovršen gledališki organizem; v igro se vključuje tudi Janežič, ki jo ritmizira in zaostruje. Dogodek bo zaradi nepodrejenosti rigidni strukturi naslednjič gotovo zaživel nekoliko drugače, ne da bi osiromašil svojo živost. Ob razbremenjenosti fiksacije pomena, ki jo prinaša časovna razprtost (in odločitev za preživetje dneva v gledališču), še ni naslova ravno skozi trajanje preizkusi drugačen način imaginacije in gledanja – občutljivosti, ki v vzniku skupnosti, v sebi, v drugem, v dnevu, v trenutku, v vseh teh začasnostih in identitetah lahko prepozna čudež. 

Janežičev psihodramski režijski in dramaturški pristop in ostra, razplastena dramska pisava Semeničeve nas soočita z enkratno rinfuzo vsega odrskega. Pred nami je avtopsija živega odrskega organizma, ki do kapilar pulzira v trajajoči hipnosti. Čas jemljemo na mnoge načine, percepcija trenutka je osupljiva. Skorajda prazno prizorišče naselijo izpovedi, fantazije, travme. Ves človeški material se razstavi pred nami v vsej svoji veličini in bedi. Tematiziranja klišejskega donjuanstva v vseh njegovih pojavnih oblikah se lotevajo v mejnih legah zlorab, posilstev, smrti, odnosa do transcendence, življenjskih porazov, deziluzij. […] Požrtvovalen igralski ansambel, ki mu nič človeškega ni tuje […], je dobesedno pustil dušo na odru. Tako od blizu in zares jih še nismo vzeli, kot bi bili na kakem internem srečanju z njimi skorajda. […] še ni naslova je pravi naslov za nedefiniranost, razprtost begotnosti teatra. Drzna, odlična programska poteza sicer zvečine zelo drugačnega, družbeno angažiranega SMG.

Tematike stereotipnega in nespornega donjuanovskega mačizma se besedilo loti z vidika posledic, kot so posilstva, zavrnitve, vprašanje živeti ali umreti, odtekanje življenja v razočaranju, prometna nesreča, občutek luzerja, sanje sesute v prah ... Vse to je v gledališču Semeničeve in Janežiča, z odlično igralsko ekipo, lepo, mogočno in magično, povzpeto na raven ujetega trenutka, ki je prehoden. Vse elemente uprizoritve prežema občutenje prehodnosti, v kar popeljejo tudi gledalca in ga dobesedno prevetrijo.