6

Režiser je vzpostavil esencialno, dramaturško učinkovito strukturo, kjer isti igralci zdaj frontalno sedijo pred publiko, zdaj stojijo za mikrofonom v ozadju. Tako hkrati poosebljajo vzgojitelje in delavce doma ter dajejo glas brezimnim staršem dijakov, ki obiskujejo dom, predstavnikom oblasti in nasprotnikom sprejema tujih mladoletnikov. Fabula je zgrajena na montaži in skoraj notarskem navajanju originalnih virov, uradnih aktov in elektronskih sporočil, ki se v svoji dramatičnosti stopnjujejo. Z velikim znanjem in neposrednostjo pomeša začetne pozitivne reakcije uslužbencev doma z odzivi in prošnjami staršev ravnateljici ter pozivi oblasti in krajevne skupnosti. V začetku gre za prijazne in spoštljive, potem pa vse bolj negativne in razburjene vsebine, ki za navidezno korektnostjo izražajo negotovost in strah, jezo in sovražnost pred nepoznanim, kar privede do prepovedi vselitve malih tujcev v naš mali svet.

V času, ko svetu vladata kaos in nasilje in smo priča tako hudemu razčlovečenju ljudi, se lahko vendarle že nehamo spraševati, kakšni ljudje so begunci. Resnično vprašanje je, kakšni ljudje smo mi. Edini uravnotežen odziv na situacijo je solidarnost – to ni idealiziranje beguncev, to je normalen odgovor na stisko sočloveka.

Z vzpostavitvijo antagonizma med zasebnim in javnim Divjak razkrije mehanizme rasizma tihe družbene sredine, ki ni nastrojena proti Drugemu zaradi drugačne kulture, barve kože ali vere, temveč je podstat njihovega rasizma ekonomska. [...] Obrazi šestih begunskih otrok, ki jih v videu gledamo v ozadju predstave, zato izpričujejo, da begunska tragedija ni le posledica nekakšne 'zaostalosti' držav, od koder prihajajo begunci, temveč da ima Evropa globok problem s svojim razumevanjem življenja, dela in sočloveka, ki se kaže tudi v odnosu do otrok, ki so pribežali iz pekla državljanskih vojn.

Predstava je zastavljena minimalistično, z minimalnimi glasbenimi in svetlobnimi efekti, ter gradi zlasti skozi sopostavljanje različnih diskurzivnih praks – umirjene intimne izpovedi, uradniškega naslavljanja izza mikrofona ter zlorabe privilegirane pozicije izrekanja: kdor ima v rokah mikrofon, bo bolj slišan in ima družbeno moč – ne zato, ker bi bil utemeljen ali pravičen, temveč ker je najglasnejši. Predstava skozi neolepšano navajanje uradnih aktov in elektronskih sporočil oriše brutalnost in psihopatologijo neke sovražnosti ter razkrajanje možnosti za družbeni dialog. […] [O]drsko delo, ki naslovi enega izmed ključnih in skrajno skrb vzbujajočih pojavov naše družbe ter dve leti po dogodkih poskuša ponovno odpreti prostor za dialog. Pogumna in nujna predstava.

Skozi večmesečno raziskovanje in pridobivanje dokumentarnega gradiva (Maja Ava Žiberna) projekt 6 kolektiva Nova pošta rekonstruira te dogodke, ki so preprečili nastanitev šestih beguncev, mlajših od 15 let. […] 6 razkriva dogajanje pred tem in prikaže, kako so pritiski in odzivi staršev, občine, krajevne skupnosti, Smučarske zveze Slovenije in profesorjev bližnje Gimnazije Franceta Prešerna pripeljali do zavrnitve pomoči. Režiser Žiga Divjak je 6 zasnoval v formatu dokumentarnega teatra, ki poudarja verbatim vsebino, brez izstopajočih odrskih učinkov. Nastopajoči Iztok Drabik Jug, Alja Kapun, Katarina Stegnar, Vito Weis in Gregor Zorc v prvem planu, nameščeni frontalno na stolih, posojajo glas zaposlenim, ki 'absolutno, ja, brez vprašanja' podpirajo idejo o namestitvi otrok v njihovem domu. Ko se prestavijo za mikrofone, naselijo nasprotujočo jim skrajno nezadovoljstvo, razburjenost in jezo, pomešane s strahom in negotovostjo (podprto z grozečo zvočno krajino), ki vejejo iz pisem staršev.

Raziskovalni projekt 6 je silno pomembno obujanje kritičnega (samo)premisleka in koristno, nujno soočenje s strahovi vseh sort, pred tujci, izgubo službe, agresijo množice. Predvsem pa samospraševanje o izgubi temeljne človečnosti. In ena zadnjih možnosti, da take nacionalne histerije sovražnosti ne ponovimo nikoli več. […] Režiser Žiga Divjak, lanski Borštnikov nagrajenec za režijo predstave Človek, ki je gledal svet, je dobil novo priložnost v SMG. Vnovič je senzibilno in angažirano povezal resnične dogodke, raziskal dejstva na terenu (s pomočjo novinarke Maje Ave Žiberna) in z igralci spletel pristno ustvarjalsko sožitje. […] Dramaturgija je precizna, subtilno sta vodena temperatura predstave in ritem – od začetne pritajene, zasebne govorice se stopnjuje do končne frenezije. […] Predstavo bi morala predvajati nacionalna televizija, da bi dosegla enake množice, kot so pred letom in pol fašistoidno rohnele proti dečkom, ki so izgubili vse. Morda bi tisti strah nadomestil vsaj sram.