Kje mi živimo
- Suzana Krevh
- Draga Potočnjak
- Koncept: Ula Talija Pollak, Bor Ravbar
- Dramaturgija: Ula Talija Pollak
- Strokovna sodelavka za oblikovanje besedila: Ela Božič
- Scenografija: Dan Pikalo, Jan Rozman
- Kostumografija: Nika Dolgan
- Oblikovanje svetlobe in video: Domen Lušin
- Lektorica: Mateja Dermelj
- Oblikovanje zvoka: Sven Horvat
- Mešalec slike: Dušan Ojdanič
- Vodja predstave: Urša Č.
Čeprav je stanovanjska problematika tesno povezana s temeljno (ne)gotovostjo človekovega bivanja, njegovim vsakdanjim življenjem in torej tudi s pripadnostjo in vključenostjo v skupnost in širšo družbo, je v javnosti večkrat predstavljena zgolj kot statistično-podatkovna analiza. Avtorski projekt Kje mi živimo pa se jo je lotil kot večgeneracijskega problema. Resničnosti stanovanjskega trga ne skuša prikazati samo s statističnega, analitičnega vidika, ampak tudi z osebnega. Osredotoča se na zgodbe in izkušnje posameznic_kov in skuša prek njih razkriti mehanizem prostega trga, na katerem stanovanje ni več dom, ampak sredstvo za pridobivanje in kopičenje premoženja.
Ustvarjalke_ci se iskanja primernega stanovanja lotevajo s pomočjo različnih uprizoritvenih postopkov, predvsem site-specifica, žanrske raznolikosti prizorov in postajnega (prostorskega) poteka uprizoritve. Pri tem pa jim ne gre le za uvid v dejansko stanje na prostem trgu ter državne in občinske razpise za neprofitna ali namenska stanovanja, ampak z raziskavo poskušajo odpreti prostor za dialog, premislek o reševanju vsesplošne stanovanjske krize.
Ali se zavedamo stiske študentke in nosečnice, ki ji je lastnica stanovanja prekinila najem? Ali se zavedamo stiske matere treh otrok, samohranilke, ki se seli iz stanovanja v stanovanje, ker ne zmore plačevati obveznosti? Ali se zavedamo stiske moškega srednje generacije, ki je izgubil stanovanje iz homofobnih razlogov? Ali se zavedamo stiske moškega, ki je stanovanje izgubil zaradi slabe sreče v ljubezni in življenju? Ali se zavedamo stiske ženske, ki je bila leta 1992 izbrisana iz državnih registrov? Ali se zavedamo stiske ostarelih z minimalno pokojnino in streho, ki pušča? Ali se zavedamo? Ustvarjalci predstave Kje mi živimo se teh stisk očitno zavedajo in jih pred občinstvo postavijo kot omnibusni niz zgodb predstavnikov družbenih skupin in hkrati slehernikov slovenske heterogene družbe. V maniri deloma fiktivnih deloma avtobiografskih zgodb, nastalih v procesu ustvarjanja, predstava izpostavlja situacijo na dandanašnjem trgu najemniških stanovanj, ki je videti brezizhodna. Da je situacija še slabša, pa jo izkorišča še medijski sistem cenenega glamurja. Nekonvencionalno uprizoritev, pri kateri se gledalci premikamo skozi različne prostore – stanovanjsko hišo, zatohlo klet, parkirišče s kontejnerji, kjer predstavijo novo obliko stanovanja na štirinajstih kvadratnih metrih, in nazadnje gledališko dvorano, ki postane snemalni studio resničnostnega šova, v katerem prej omenjene posameznike še dokončno ponižajo –, spremljajo domišljene in dovršene prostorska, likovna in zvočna oprema, ki omogočajo pogoje za odlične igralske stvaritve.
Zbirno mesto za vse gledalke_ce je pri gledališki blagajni Mladinskega, od koder vas bo hostesna ekipa pospremila do Nove pošte. Kratek uvodni prizor se odvije še pred vstopom občinstva v stavbo/studio, pozneje pa se bomo za kratek čas preselile_li tudi v skladišče in znova na prosto, zato priporočamo udobna oblačila in obutev.
V predstavi uporabljamo stroboskop.