Človek, ki je gledal svet

Predstava o stanju sveta spregovori z dobro preračunano intimnostjo in včasih tudi s prostodušno naivnostjo, bolj kot spektakel jo zanima izpoved, vendar uspe ustvariti kar nekaj vizualno učinkovitih prizorov, recimo tistega z drevesom, ki ga oprašujejo ljudje v skafandrih; scenografijo podpisuje Tina Mohorović, kostumografijo Tina Pavlović. Predstavi uspe združiti dokumentarnost in znižano dramatičnost, torej skoraj epskost, z angažmajem, ki ni direkten; skrit je v izboru sličic in krhkih prizorov, ki sestavljajo celoto tistega, kar naj bi človek videl. In mogoče s pomočjo predstave tudi ugledal, kje je njegovo mesto in kaj njegova naloga.

V dveh urah se lahko kdaj zazdi, da predstava namenoma preizkuša tvojo vzdržljivost, vendar pa je vseskozi privlačna in nikakor ne brez humorja, daleč od tega. […] To je mračna predstava, vendar v svojem dometu in pristopu impresivna. Vsi smo žabe v segrevajočem se loncu, ampak v tem je tudi nekaj malega utehe.

Ni pretiranih poudarkov. Ni izumetničenosti. Ni pridigarstva niti pokroviteljstva. Le postopoma ti povedo veliko zgodb, in ti veš, da so to stvari, ki si jih vedel že prej, ampak (če si količkaj podoben meni) nerad razmišljaš o njih in se jim iz dneva v dan že kar dobro izogibaš. Kot izjava o privilegiranosti Zahoda je predstava izjemno močna […]. Gledano v celoti je Človek, ki je gledal svet izjemno učinkovit komad o modernem svetu, o tem, kaj »globalizacija« zares pomeni.

Predstava Človek, ki je gledal svet stavi na preprosto narativnost in je v tej pripovedi osupljivo prepričljiva in konsistentna. Redko smo danes v teatru priče tako umirjenemu toku naracije. Že dolgo nismo bili dobri dve uri izpostavljeni tako minimalističnim, prvinskim uprizoritvenim sredstvom, ki – neverjetno – aktivirajo ves percepcijski aparat močneje od ne vem kakšne scenske spektakularnosti. […] Snovalno gledališče močnega naboja in smisla.

Spoprijemanje s simboliko ter realnostjo političnih in intimnih podob je senzibilno, a tudi analitično. Problematiziranje tem, kot so izprijeni sistemi svetovnih korporacij in revolucionarni protesti zoper vojne, je tvegano, v njih je vraščena bojazen po moraliziranju, vnaprejšnja nesmiselnost angažiranega opozarjanja. Vendar krožna dinamika humorja, tesnobe, krivde, histerije in ironije vzajemno s tematsko raznolikostjo na odru premetava tudi naša razpoloženja; kolikor uprizoritev misli smrtno resno, se hkrati od tega tudi zdravo distancira.