Spolna vzgoja II

Spolna vzgoja II dokazuje pomembnost konceptualne ideje, ki določeno problematiko (in njene variacije) zasnuje kot trajajočo serijo dogodkov oziroma kot permanentno uprizoritveno platformo, ki 'vztraja v vztrajnosti', a ne le zaradi vztrajnosti same, ampak zaradi dejstva, da materiala za obravnavo nadvlade patriarhalnega nadzora nad (historičnimi in sodobnimi) ženskimi telesi na vseh možnih ravneh še dolgo ne bo zmanjkalo. Cikel Spolna vzgoja II je nedvomno spremenil pogled na gledališko reprezentacijo seksualnosti žensk in zgodovinjenje ženskega telesa, ki ga v siceršnjih repertoarnih produkcijah zlepa ne bomo našli. Spolna vzgoja II je tako uresničila vsaj dve dragoceni in pomembni gesti: ena je terapevtska, druga izobraževalna. Četudi je, denimo, določen odstotek občinstva morda že bil seznanjen z dokumentarnimi materiali obravnavanih spolnih praks, to ne zmanjšuje 'terapevtskega' učinka, ki ga tovrstna javna reprezentacija lahko ima na posameznico ali posameznika, ko prisostvuje na dogodku, ki je javno dostopen, ki se dogaja v določeni skupnosti in se zapisuje v beleženje govorice javnega prostora oziroma gledališča. Tovrstni dogodki sočasno delujejo tudi kot nujni opomniki v zvezi s samoumevnostjo pridobljenih pravic, ki jih brezskrbno koristimo, ne da bi se zares zavedali njihovih evolucijskih procesov.

Bistveno je tu poudariti, da avtorice niso opravile samo velikega raziskovalnega, temveč tudi produkcijsko delo, saj gre za izjemno obsežen, dveletni projekt, katerega integralna različica traja šest ur (ob dveh krajših in enem daljšem odmoru). Poleg tega je enako pomembno poudariti, da so v tej predstavi oživeli popolnoma vsi prostori Nove pošte, tako da je Spolna vzgoja II pravzaprav vseskozi v gibanju, obenem pa je v gibanju tudi njeno občinstvo. V samem delu je ob tem večkratno navzoča vzgojno-izobraževalna nota […], vendar nam v uprizoritvi ne ponudijo suhe didaktičnosti, temveč niz dokumentarnih prikazov, ki pričajo o tem, kako zelo je spolnost spekter, v katerem ni pravil, in tem, kako vse naše seksualne prakse omejujejo različne družbene sile. Spolna vzgoja II vse od vaginizma prek privolitve do spolnosti ljudi z invalidnostjo, prek kinka in fetišev pa do regulacije splava v Jugoslaviji zapolnjuje slepo pego naše družbe, v kateri je namesto vključujoče, informativne in empatične zgodbe o spolnosti ena sama velika praznina. […] Izvedbeni elementi celotnega cikla so ob tem minimalni in dobro premišljeni, njihovi posamezni vidiki pa se subtilno vlečejo skozi vseh pet delov, ki lahko delujejo poponoma samostojno, ko pa jih seštejemo, zaradi sinergije dobijo dodatno vrednost. Od preprostega drsanja po lubrikantu, izcejenem na plesni pod, ali raztovarjanja in priprave 50 litrov zemlje za vrtnarjenje prek vrvi za obešanje, polne rjuh oziroma krvavih spodnjih hlačk, do kosov mahu ali plezalk, razpostavljenih po prostoru, ter že omenjenih grafoskopov, ki se, tako kot glas ene od izvajalk, občasno pojavijo in nas ob tem, da gradijo specifično vzdušje, spominjajo na to, da so vse zgodbe, ki smo jim priča, čeprav partikularne, pravzaprav nedeljivo povezane. To, kar jih povezuje, je molk, s katerim so bili taki narativi doslej prekriti, njihova nevidnost v javnem prostoru in posledično stigma – stigma in molk, ki ju Spolna vzgoja II na prečudovit način odstranjuje in nam namesto tega podarja možnost za učenje, prepoznavanje, odpiranje, povezovanje v svoji širini ženske izkušnje spolnosti.

Deževno popoldne na dvorišču Nove pošte, prostoru Slovenskega mladinskega gledališča in zavoda Maska v Ljubljani. Zbrano občinstvo čaka na začetek izvedbe maratona petih predavanj-performansov o ženskem spolnem užitku Spolna vzgoja II, projekta, ki je nastal v produkciji omenjenih zavodov, skupaj z Mestom žensk. Na posameznih krajih na dvorišču so postavljene rumene table, podobne prometnim znakom, z imeni ali opisi, tako da vsak izvedbeni prostor nosi določeno asociativno ime. […] Tako je za zdaj, za začetek, dvorišče Nove pošte Šolsko igrišče, na katerem nam dobrodošlico zaželi ženska avtorska ekipa […]. Pojasni nam, zakaj je prva postaja tega izobraževalnega večurnega dogajanja prav šolsko dvorišče – to je bila tudi začetna točka, s katere so same podale v ta projekt. V neki šoli so se avtorice spoznavale, se pogovarjale, med seboj delile svoje osebne izkušnje in potem raziskovale, kaj je za vsako od njih ženski užitek. Vsako predavanje vključuje tudi dokumentarne posnetke intervjujev avtoric s strokovnimi sodelavkami_ci in ženskami, ki so bile – glede na temo performansov – pripravljene govoriti o svojih izkušnjah. […] Ves niz predavanj predstavlja velikanski trud avtoric, da bi žensko vprašanje jedrnato in učinkovito približale občinstvu, izbrane teme pa so neizmerno dragocene za družbeno sliko, v kateri trenutno smo. Že res, da ima ta Spolna vzgoja v naslovu številko dve, a za nekatere je gotovo pomenila šele prvo srečanje s temi pomembnimi temami in vprašanji.