Žalujka

Kramar v svoji Žalujki, literarno na skrajni meji eseja in črtice, piše o svojem pogovoru z babico ter njenih spominih na moža in njuno skupno življenje. Njen pristop je precej poetičen, neposredno refleksijo pa nadomeščajo deli slovite Strniševe pesmi Vrba. Gre za sklop petih pesmi, ki se skozi modernistični pristop in prizmo romantične ljubezni ozirajo k temi (ne)smrtnosti ter se napajajo v prepoznavni pesnikovi poetično-kozmološki imaginaciji. [...] Bistvena dinamika predstave se odvije na relaciji med nostalgijo in v prihodnost zazrto modrostjo, zgodovinsko preteklostjo in sedanjostjo. To dinamiko komad načeloma uspe vzdržati. Videna estetika ne izstopa iz repertoarja ponavljajočih se motivov, vendarle pa ji v povezavi s tekstom eseja in na relaciji med igralkama, s pomočjo osvetlitev obrazov in njihove ekspresivnosti uspe zapolniti oder in mimetično z minimalnimi sredstvi poustvariti vzdušje vrta pred staro domačo hišo. Osrednji del odra je zasedla klop, katere prostor se je imaginarno povečal s pomočjo luči. Obrazna izraznost pa močno temelji na standardnih prijemih osvetljevanja, kjer se luč odbija od površine oči.