Spolna vzgoja II: Borba

[Na prizorišču HAU3] je režiserka Tjaša Črnigoj v kratkem predavanju-performansu Spolna vzgoja II: Borba osvetlila zgodovino emancipacijske politike rojstev v nekdanji Jugoslaviji. S pomočjo fotografij, projiciranih s starimi grafoskopi, in jedrnatih, informativnih frontalnih poročil sta nas performerki v delovnih kombinezonih poučili o opolnomočujoči biografiji partizanke in borke za pravice žensk Vidi Tomšič.

Naslov berlinskega festivala je Ljubezen je glagol. Se pravi »ljubezen kot akt, kot dejanje«, kar je za kuratorico festivala Petro Pölzl poziv, ki postavlja pod vprašaj ljubezen kot romantični ideal, v okviru katerega so ženske in moške vloge vnaprej določene. »Zame je ta ljubezen seveda tudi vprašanje, kako lahko postanemo skupnost, kako bi radi živeli, v kakšnih medsebojnih odnosih.« To so vprašanja, na katera festival ponuja politične odgovore in pripoveduje o tem, kako je ljubezenska razmerja na primer nadzorovala in še vedno nadzoruje država. Slovenska skupina okoli Tjaše Črnigoj se je predstavila s Spolno vzgojo: Borbo, predavanjem-performansom o pozabljenem poglavju iz zgodovine. To je zgodba o državi, o neznani mladi ženski in o ljubezni, na začetku pojasnita nastopajoči v kombinezonih socialističnih delavk. Država, ki je ni več, se imenuje Jugoslavija. Ljubezen je ljubezen med partizanko in poznejšo ministrico Vido Tomšič ter njenim bodočim možem, ginekologom Francem Novakom. Neznana mlada ženska pa je ženska, ki je leta 1940 nenačrtovano zanosila. Staromodni grafoskop prikazuje skledo, napolnjeno z vodo, v kateri je temna grudica; v skledo dodajajo zelišča, nato tekočine, kinin, fosfor, nazadnje pa še pletilne igle in obešalnik pritiskajo na grudico, dokler se voda ne obarva rdeče. Vse skupaj spremlja besedilo, ki je citat iz priročnika o nezakonitem in smrtno nevarnem splavu. Tjaša Črnigoj s pomočjo starih fotografij, odlomkov časniških novic in dnevnih redov s sestankov pripoveduje o napornem boju za pravico o svobodnem odločanju o rojstvih otrok v Jugoslaviji. Dobesedno zavohamo zrak socialističnih pisarn, pa tudi vznesenost novega osvobojenega socialističnega človeka, ki pa se na odgovornost moških sploh ne ozira – razen v opazki o pijanih možeh, ki da redno posiljujejo svoje žene, iz nekega spisa, pri čemer posilstva z besedo seveda sploh ne omeni. Ljubezen kot glagol, kot politično dejanje, alternativno sobivanje kot odgovor na diskriminacijo, rasizem in kolonializem, to je bilo v središču prvih festivalskih dni in noči v HAU. Na misel mi pride stari rek spontistov o solidarnosti kot naklonjenosti med narodi in še starejši o ljubezni, ki gre skozi želodec.

V Borbi med drugim sledimo evforičnemu iskanju in odkrivanju proizvajalca prve diafragme pri nas, pot do tega podatka pa se razvija kot napeta avantura, saj se podatek nenehno izmika. Ne hranijo ga niti nekatere osrednje državne arhivske institucije niti muzeji. [...] Jugoslavija je bila v tistem času ena izmed najbolj progresivnih držav na področju ženskih pravic, zato je v dokumentarni predstavi Borba ustvarjalno ekipo med drugim zanimalo, zakaj je bilo tako, do 'spoznanja' pa se napotijo po principu rekonstrukcije dejanskih dogodkov. Dogodkov, ki so bili nenehno podvrženi fluktuaciji dobrega in slabega. [...] Borba se kot dogodek nenehno giba med krutostjo nasilja nad ženskami, okrvavljenimi rokami in spodnjim perilom ter optimistično prihodnostjo, ki jo napove diafragma kot slutnja svetle prihodnosti kontracepcijskih potencialov.

Cikel predavanj-performansov Spolna vzgoja II nas s svojimi uprizoritvami sooča in opominja na pomen pridobljenih pravic ter napredka medicinske znanosti. Predavanje-performans Borba je potovanje skozi čas in prostor: z začetnega prizorišča na Trgu enotnosti se spustimo v leto 1940 in v telo neke vzorčne ženske, nekje v nekdanji Jugoslaviji – brez izobrazbe, brez pravic, živi kot predmet za zadovoljevanje moške spolne nuje, mogoče celo užitka. V vzdušju hladne in temačne kleti na Novi pošti igralka našteva rastline, ki pomagajo pri odpravi ploda. Če te ne pomagajo, so na voljo različne kisline, ki naj se jih zaužije. Če še to ne pomaga, so na voljo najdaljše pero iz petelinovega repa, koren peteršilja ali hrena, pletilke, obešalnik. [...] Predavanje-performans Borba v svojih prizorih ponuja še mnogo več od zgoraj opisanega: v angažirani in mestoma duhoviti uprizoritvi igralk Sendi Bakotić in Vande Velagić (ki sicer prihajata z Reke, njune družinske korenine pa segajo v vse narodnostne predele nekdanje skupne države), prostorski in kostumski prispevek je delo Tijane Todorović in Lene Lekše, živi dogodek z drobnimi intervencijami spremlja tudi režiserka Tjaša Črnigoj. 'V času retradicionalizacije družbe in politik, ki znova prevprašujejo pravico do varnega abortusa in kontracepcije, se zdi, da še zdaleč ni samoumevno, da telesa žensk pripadajo zgolj njim samim, pač pa se je za to še vedno in že spet treba boriti,' je zapisano v spremnem besedilu k predstavi, ki vsebinsko utemeljeno podpira današnjo nujo po Spolni vzgoji II.

Gledališka pripoved po feminističnem principu nenehno prepleta osebno in politično ter nas opominja, s kakšno samoumevnostjo pravzaprav pristopamo do svojih pravic, za katerimi se v resnici skriva zgodba o dolgotrajnem in vztrajnem boju naših sester. Premikanje po objektih Nove pošte, premikanje po zgodovinskem in kolektivnem spominu, premikanje po izkušnjah prejšnje generacije žensk in po naši osebni zgodovini nam govori zgodbo o tem, da se nikakor ne smemo ustaviti in se zadovoljiti s svetom, v katerem živimo. Vse pridobljeno namreč lahko kaj hitro izgubimo in prav zato je spomin na takratni čas nujen, tudi zato da ozavestimo trenutno stanje. Na Hrvaškem namreč velika večina ginekologov uveljavlja ugovor vesti, splav je mnogokrat plačljiv, v Sloveniji pa se lahko kaj hitro zgodi, da ginekologija ne bo več del osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Spolna vzgoja II nas s svojim formatom opomni na aktivistično dimnezijo gledališča [...], ki svojo funkcijo prek estetike najde predvsem v zmožnosti spreminjanja družbe. In tiste, ki smo spremljale Spolno vzgojo II vse do konca, smo iz te feministične šole zagotovo prišle vsaj malo spremenjene.