Spolna vzgoja II: Zmožnost

Na odru Nove pošte nas pričakajo grafoskopi, postavljeni na majhne zaplate maha [...]. Na odru tokrat performira Lina Akif , ki zgodbo odpre z osebno izkušnjo. Občinstvu pokaže slike iz otroštva, na katerih je preoblečena v maškare in praznuje rojstni dan skupaj z nekaterimi hendikepiranimi otroki. Akif pojasni, da teh oseb na sliki kasneje ni nikoli več videla, in nas s tem komentarjem opomni, kako radikalno ločeni so naši in njihovi svetovi. Predstava izgrajuje most med prepadlima svetovoma, rezultatoma sistemske segregacije. Okvirna pripoved temelji na zgodbah štirih žensk, ki živijo s hendikepom, zvočne posnetke izpovedi teh resničnih oseb pa spremljajo grafične podobe, ki jih Lina Akif menjuje na grafoskopu. Z nami svoje izkušnje delijo osebe, ki se ne izrišejo več v svoji pomanjkljivosti in ki jih postopoma ne dojemamo več kot osebe z nekim mankom, temveč kot celote, saj se njihov manko navsezadnje vedno izraža v razmerju do našega dojemanja normativne celosti in »normalnosti«. Z opisovanjem lastnih občutij do telesa, odnosa do spolnosti, preferenc, fantazij in užitka se meja zabrisuje, saj se prav prek njihovih zgodb občinstvo z njimi poveže, spolnost pa postane skupno polje izkušenj. Z intimno atmosfero, ki jo ustvarja tudi glasba Tee Vidmar, se sicer težke in travmatične izkušnje žensk posolijo s kančkom humorja, sproščenosti in iskrivosti. [...] Hendikepirano telo žensk, ki je na podlagi svojega obličja dvojno segregirano in zatirano, svoj glas in prisotnost dobi prav s prihodom na oder Nove pošte in tako uspešno vzgaja občinstvo v ljudi, ki bodo po koncu predstave veliko pozornejši na marginalno pozicijo teh oseb v vsakdanjem življenju. [...] Tjaša Črnigoj s tretjim delom Spolne vzgoje II tako vstopa v presečni feminizem, ki zatirane ženske in spolno nekonformne identitete obravnava še skozi prizme, ki niso osredotočene zgolj na spolno identiteto, temveč jih dojema na presečišču drugih izkušenj in socialnih kontekstov, iz katerih izvirajo.