Solo

Želela sem si, da ne bi bilo nikoli konec! Ko bi vsaj lahko ostala na tistem dvorišču, kjer se je odvijal zadnji del, in udobno sedela ob ognju, jedla čevapčiče, pila pivo, gledala performerje, kako se skoraj kot prijatelji pogovarjajo in gibljejo med nami, poslušala živo igranje harmonike in violine v ozadju, se čutila del čustvujoče in misleče množice, nahranjena in živa. Predstavljam si, da so prav to hoteli od nas. Da smo živi.

Solo je besen, a ne tudi obupan krik generacije, ki protokole sistema, katerega del naj bi postala, zavrača. To razloži vse kletvice, srdito odrivanje in zanikanje eminentnih imen domače in tuje scene, vključno s Petrom Steinom. Akterjem poči film in pretrgajo kurtoazno ždenje na gledališču prejšnjega stoletja, saj želijo naprej. Kot generacija 'naslednikov' od čaščenih gledaliških kolosov nimajo česa oprijemljivejšega od sence, ki se jim postavlja na pot. Svet je zdrknil v povampirjeno obliko kapitalizma, ki tolerira gledališče avtonomne misli kot dekorativni privesek. Zato Solo ne zamolči ničesar, kot večplastna štiriurna predstava si časovne omejitve niti ne postavlja (v Beogradu se vmes peče in jè čevapčiče), pač pa se prepusti intuiciji. Suspenz vzdrži, saj naracijo poganja na videz neskončen improvizacijski instinkt, ki je sinonim za kolektivno samozavest in za performersko strganost z verige. [...] To ni mladina, ki bi bila jezna iz poze, tja v en dan, prej skupina, ki se mojstri v potlačevanju skoraj nekakšne ontološke jeze.

Solo je manifest gledališču in gledališkemu ustvarjanju, ki je bilo, je in bo. [...] V režiserkini ljubezni do gledališča je prav tako mogoče začutiti kritiko do njega in pomisleke, s katerimi se soočajo tudi izkušeni, profesionalni ustvarjalci. Tukaj je na udaru preizpraševanje gledališča in njegovega pomena. Ali je mogoče z gledališko uprizoritvijo karkoli spremeniti? In nenazadnje, mar je gledališče še zmeraj tisti medij, ki gledalce sooča s kritiko družbe, kot je to počelo nekaj desetletij nazaj, ali sedaj prevladuje zgolj estetska funkcija? Ravno ta vprašanja so ključna točka performansa, ki ne želi dati odgovora, vendar zgolj spodbuja k premisleku, kje in zakaj se nahajamo ravno tukaj (v dvorani, pod zvezdami).

Solo Nine Rajić Kranjac je več kot predstava. Je doživetje. Je popotovanje. Je slavje. Je štiriurni fakič gledališki urejenosti. [...] Vse skupaj je samoraziskovalno in samokritično in samonagrajevalno, pa vendar tudi izjemno sodelovalno, izjemno živo doživetje, kaotično in smešno in lepo in ganljivo. [...] Težko je izraziti celovit vtis, ki ga pusti predstava, je popotovanje, vaja v zdržljivosti tako za performerje kot za gledalce (v prejšnjih izvedbah naj bi trajala šest ur, in bila bi za), resnična skupnostna izkušnja, ki dobesedno nahrani občinstvo. Je izredno gledališka in neverjetno vznemirljiva. Preprosto res jebeno vznemirljiva. Gledališče kot živa umetnost in ekipni šport, kot dejanje zaupanja in tveganja, diha in znoja, ranljivosti in izpostavljenosti, kaosa in katarze.

Tukaj se občinstvo pridruži vsem predhodnim realnostim, s tem pa se estetika političnosti osebnega obrne navzven v političnost javnosti, pri tem pa skoraj štiriurnemu dogodku uspe, kljub predhodnim pesimističnim pomislekom o smislu gledališča, zanetiti kolektivno zavezništvo o nujnosti umetnosti. Še toliko bolj zdaj, v teh časih, ob tej vladi, ob tem virusu.

Gre za prelomno predstavo za režiserko, ki v svojem desetem projektu različne pozicije in dogajalne prostore združuje v hibridno gledališko formo, preskuša kaj gledališče kot medij dopušča, kako ga širiti, si z njim postavljati nove in nove izzive.

Solo deluje kot ljubezensko pismo gledališču, gledalcem, soigralcem in podpornikom, ki so Rajić Kranjac oblikovali ter jo pripeljali do te točke. Hkrati s kritiko gledališča, preizpraševanjem njegovega smisla in deklaracijo pesimističnega občutka nemoči, da bi z gledališkimi gestami dejansko kar koli spremenili, ustvari gledališko utopijo, ki se sama sprevrže v antiutopijo in s tem postane jasen izraz predanosti gledališču, kakršno koli to že je.

Izstop iz cone udobja tako eni kot drugi strani – njej, ki želi izkusiti vse, kar ji priložnost ponuja, ter se jim dovoli voditi, a tu pa tam ne more iz svoje kože, in njim, ki jim je vodenje dopuščeno – omogoča raziskovanje druge perspektive, hkrati pa njeno lažje razumevanje.

Gre za svojevrstno 'rekapitulacijo' njenega dosedanjega dela in odnosa z gledališčem, ki ga na trenutni točki, kot se zdi, zaznamuje tudi večno vprašanje o (ne)moči umetnosti in s tem posledično o njenem smislu oziroma pomenu. Ta je seveda izmuzljiv, česar se dobro zaveda tudi uprizoritev, ki se svojega 'predmeta' loteva večplastno, a s prevladujočo ironično držo, kot nekakšne zafrkljive študije primera, ki v neformalnem vzdušju meša performans, improvizacijo in hepening, občasno zaide tudi v resnejše tone, a jih nato spet kmalu sprosti v igrivem nizanju (avto)biografskih drobcev, gledaliških anekdot, internih štosov, citatov ter samocitatov, a tudi raznih formativnih poudarkov, ki tako ali drugače določajo osebnost in delo protagonistke.