Argonavti kot del družbene spremebe

1. Knjiga, na kateri temelji del raziskave za predstavo, Argonavti Maggie Nelson, še ni prevedena v slovenščino in pri nas v širših krogih ni znana. Kaj pri njej te je navdihnilo, da jo boš v Sezoni ljubezni in teh stvari prenesel na oder Mladinskega?

Potem ko sem v Novem gledališču v Varšavi leta 2021 zrežiral predstavo Stanovanje na Uranu, ki temelji na zbirki esejev Paula B. Preciada, sem še naprej raziskoval progresivne narative in zgodbe, ki skušajo zaobjeti aktualne spremembe v običajih, pogledih na svet in biologijo. Ukvarjanje s knjigo Maggie Nelson je naslednji korak na tej poti. Kakovost Argonavtov je med drugim v dejstvu, da je to knjiga, ki jo je napisala Američanka z ameriškim občutkom za to, da o določenih stvareh piše kratko in neposredno. Kljub intelektualizmu gre za izredno lepo ljubezensko zgodbo, ki se razširi na proces oblikovanja družine in se na svet ozre z novimi, svežimi in empatičnimi očmi.
Ko je Slovenija napovedala legalizacijo istospolnih porok, se Argonavtom Maggie Nelson še nisem posvečal, se pa tega spominjam kot izjemno pomembnega dogodka. Intervjuji igralk_cev s kvirovskimi pari in dokumentarec  o aktivizmu LGBTQ v Sloveniji sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih let, ki smo ga gledale_i, je še razširil moj pogled na temo. 

2. Na kakšne teme si se v zadnjem času osredotočal med svojim delovanjem na Poljskem in kako se tokratna tematika povezuje s tem, kar te najbolj zanima? 

Kot gejevski moški iz Poljske že nekaj časa opazujem in umetniško obravnavam spremembe v okolju LGBTQ in vpliv politike nanj. V Žabah, uprizoritvi, ki je nastala po navdihu Aristofana in resničnih zgodbah kvirovskih igralk_cev, se je izluščila tema reprezentacije – kako bi bilo treba prikazovati skupnost LGBTQ in kako ne, kakor da bi obstajala kaka »norma«.
Trenutno delo pomeni razširitev te teme. Ukvarjamo se s knjigo, ki je v resnici zgodba o družini – ne o izobčenkah_cih in čudakinjah_ih, ampak o ustvarjanju in oblikovanju kvirovske družine, skupnosti. To me zanima, to je še eno polje za raziskavo. V tem pogledu smo raziskavo igralk_cev, ki so se poglobile_i v slovensko družbo danes, načrtovale_i že zelo zgodaj. Nismo se hotele_i ustaviti le pri knjigi Maggie Nelson, ampak jo uporabiti kot navdih za raziskavo v tukajšnjem okolju.

3. Drugi del raziskave, na osnovi katere nastaja besedilo, temelji na pogovorih s tukajšnjimi netipičnimi, nenormativnimi pari o njihovih družinah. Ali lahko pojasniš, kaj ste iz teh pogovorov izvedele_i in kaj tukajšnja perspektiva prispeva k tej temi, tj. življenje netipičnih družin na splošno?

Igralke_ce smo prosile_i, naj intervjujajo nekaj nenormativnih parov, ki živijo v Ljubljani – različnih starosti in različnih sestavov, npr. dve ženski, ki skupaj vzgajata otroka, moški par srednjih let, par v dvajsetih, pri čemer je eden od njiju transspolni moški v tranziciji, pa nomad. Igralke_ci so pogovore opravili na različnih krajih, pri gostiteljih_cah doma ali na javnih krajih. Potem so se vrnile_i z zelo pristnim gradivom, posnetki svojih srečanj s tujkami_ci, s katerimi so se pogovarjale_i o intimnih, osebnih stvareh, na primer, kako te_i vidijo svoje družine, kako so se razkrile_i staršem in znankam_cem, o posvojitvi, zakonu. Tako smo se lahko dotaknile_i dinamike srečanj, do katerih sicer verjetno ne bi nikoli prišlo.
V predstavi obdelujemo štiri pogovore. Le stežka bi trdile_i, da predstavljajo verodostojen mnenjski vzorec, vendar pa nam pokažejo sliko homoseksualnih parov in zakoncev, ki si v vsakdanjem življenju v glavnem prizadevajo, da bi se prilagodili. V nasprotju z dokumentarcem o nekdanjih krogih LGTBQ v Ljubljani, ki sem ga omenil in v katerem sta aktivizem in samoprezentacija odigrala za to skupnost zelo pomembno vlogo, se zdi, da so pari, ki smo jih spoznale_i v pogovorih, iz tega ali onega razloga potisnjeni v določeno normo in bivajo v njej. Maggie Nelson prav tako živi znotraj nje, vendar jo bistveno bolj postavlja pod vprašaj in jo spodkopava.

4. Na kakšne narativne perspektive se glede na zasedbo osredotočate v predstavi in kako boste to delno dokumentarno, delno narativno gradivo postavile_i na oder?

V predstavi se gibljemo po treh narativnih ravneh. Intervjuji so nam priskrbeli raznoliko gradivo. Vsak od njih bo na odru dobil avtonomen prostor in drugačen značaj. To je poskus, da bi energijo izvirnega srečanja prenesle_i v gledališko situacijo. Na drugem mestu je tu narativ, navdihnjen z zgodbo Maggie Nelson – igra jo Daša Doberšek – povedan z njenega vidika. Zgodba »zaljubljene pisateljice« ima drugačno odrsko obliko, zlasti je v njej pomenljiv proces pisanja knjige. Tretja raven pa je potovanje Iggyja (igra ga Voranc Mandić) in Alice. Iggy je sin, fant, katerega spočetje in rojstvo sta opisana v Argonavtih. To je vidik, ki smo ga iznašle_i pri prirejanju besedila: fantazija o otroku, ki je »zlato runo« in ki ga zdaj gledamo kot adolescenta. Živi v prihodnosti, njegova družabnica je Alice, umetna inteligenca, ki jo igra Damjana Černe. To narativno perspektivo smo ustvarile_i, da bi dobile_i še en dostop do knjige Maggie Nelson, ki je prvenstveno avtobiografska pripoved ženske. Zdelo se je neprimerno, da bi kot gejevski režiser, moški, stopil v njene čevlje in na novo upovedil njeno zgodbo.

5. Vem, da pri ustvarjanju vzdušja v tvojih predstavah pomembno vlogo igrajo kostumografija, scenografija in glasba. Tako je bilo tudi pri Dramah princes Elfriede Jelinek, ki si jih leta 2015 postavil v Mladinskem. Kakšno vlogo boš temu namenil v Argonavtih?

Glasbena in vizualna raven vedno nastajata organsko, v povezavi z delovnim procesom. Seveda smo v Ljubljano prišle_i s scenografskimi – vitraži s prizori iz kvirovskega družinskega življenja –, in tudi glasbenimi idejami, ampak vse ostaja odprto za spremembe pod vplivom igralske energije in intervjujev, ki jih je ekipa opravila. Prekrivanje ameriškega in slovenskega konteksta je v tem pogledu prav tako navdihujoče. Maggie vidim kot intelektualko, potopljeno v preprosto, vsakdanje življenje – piše knjigo, medtem ko skrbi za pastorka, ki je še majhen, hodi na pisateljska srečanja in predava na univerzi. Toda zaradi dodatnega, lokalnega slovenskega pogleda Amerika preneha biti tako velika, oddaljena in splošna.

6. Mitološki argonavti so po svoje prisotni tudi v Ljubljani ali na njenih obronkih. Mislim, da bi kakšna_en nepozorna_en gledalka_ec utegnil_a biti presenečen_a, da na odru ne bo videl_a zgodbe o Jazonu in argonavtih – vendar pa je metafora ladje Argo pomemben del knjige Maggie Nelson. Boš to temo kako vpletel v predstavo?

»'Argonavti, ki med potovanjem obnavljajo svojo ladjo, ne da bi spremenili njeno ime.' Kakor se posamezni deli ladje Argo sčasoma zamenjajo, čeprav ladja ohranja isto ime, tako se vselej, kadar ljubimec izreče stavek 'Ljubim te', njegov pomen z vsako uporabo prenovi, kot da 'dolžnost ljubezni in govorice temelji na tem, da istim besedam daje nove in nove poudarke, zaradi česar nastaja še neslišani jezik'.« (citat iz Argonavtov Maggie Nelson)
Maggie Nelson, navdihnjena z znamenito mislijo Rolanda Barthesa, črpa iz zgodbe o argonavtih in začne razvijati fantazijo o tem, kaj v njenem življenju bi lahko bila ladja Argo. Argo je metafora za spremembo, s pomočjo katere pisateljica pripoveduje zgodbo o družini in skuša zaobjeti dinamiko nenehnih sprememb. V naši predstavi pa so argonavti igralke_ci, ki vstopajo v kvirovske domove, da bi postali del družbene spremembe, ki pravkar poteka.

Vprašanja zastavila Urška Brodar, pogovor izvedel Tomasz Śpiewak.
Prevedla Tina Malič.