O ljudeh, krajih in stvareh

AB: Kolikor razumem, ste se zelo posvetili temu, da bi bili odvisniki, sploh pa njihova pot k ozdravitvi in abstinenci, v drami Ljudje, kraji in stvari prikazani pravilno. S kakšnimi izzivi ste se soočali, ko ste razmišljali, kako to doseči?

DM: Hotel sem se izogniti izkoriščanju – da bi resnične izkušnje uporabil zgolj kot metaforo, na primer, ali pa da bi zgodbo naredil vznemirljivejšo na račun resnice. Vedel sem, da bodo na vsaki predstavi med občinstvom ljudje, ki so to, kar je prikazano na odru, neposredno izkusili. Vedel sem, da jim lahko, če ne bom previden, res škodujem. Zato se mi je zdelo pomembno, da sem govoril s toliko ljudmi, ki so imeli izkušnje z odvisnostjo, zdravljenjem in rehabilitacijo, z njihovimi bližnjimi, s toliko terapevti in zdravniki, kolikor sem le mogel. Oni so bili moje poglavitno občinstvo. Hotel sem, da bi se ob tej drami počutili videne. In hotel sem, da bi tisti, ki tega niso izkusili, s temi ljudmi preživeli nekaj časa in jih na koncu malo bolje razumeli, do njih občutili malo več sočutja.

AB: Da bi natančno razumeli, kaj vse doživljajo odvisniki in kako potekata zdravljenje in rehabilitacija, ste tesno sodelovali z njimi. Bi nam zaupali kaj o procesu raziskovanja? Kako odkriti ste bili glede svoje drame med procesom in ali so imeli kakšne zadržke?

DM: Z vsemi sem bil povsem odkrit. Vsakič, ko pišem o kakršnihkoli življenjskih izkušnjah, celo če gre za kaj, kar sem doživel tudi sam, je nujno, da si prizadevam pridobiti toliko različnih zornih kotov, kolikor je le mogoče, in da ljudi poslušam, ko mi povedo, da se motim (kar je bilo velikokrat). Ni bilo zadržkov, pogosta pa je bila splošna nezaupljivost, ker je zasvojenost na odru in na zaslonih velikokrat slabo predstavljena. Raziskovanje za to besedilo je bilo dolgotrajno in se je nadaljevalo še med vajami, ko je celoten ansambel obiskal rehabilitacijske centre in se pogovarjal z odvisniki, zdravniki in terapevti. Veliko sem bral, gledal dokumentarce, obiskoval rehabilitacijske centre, intervjuval brezštevilne ljudi. Ampak mimo tega je veliko mojega uvida izšlo iz nenačrtovanih pogovorov – s prijatelji, z družinskimi člani odvisnikov, ki so mi zaupali svoja doživetja, frizerji, ki so mi, ko so slišali naslov drame, ki jo snujem, pokazali tetovažo molitve za spokojnost na podlakti in mi povedali svojo življenjsko zgodbo –, iz velikodušnosti neznancev, ki so si vzeli čas, da so govorili z mano, ker so mi hoteli pomagati, da bi se v drami izognil klišejem in stereotipom in bi tako končno predstavil njihove resnične izkušnje. To je bilo res sodelovanje in vodilo je k drami, ki je, upam, neustrašna, verodostojna in velikodušna in ki skuša z občinstvom vzpostaviti zelo človeško in iskreno vez.

AB: Znani ste po tem, da skušate v strukturo svojih dramskih besedil vplesti tudi zorni kot občinstva. Kakšen je bil v odnosu do vloge gledalstva vaš poglavitni namen pri Ljudeh, krajih in stvareh?

DM: Med pisanjem se mi je v nekem trenutku utrnilo, da gledališče, kadar je najboljše, deluje na podoben način kot skupinska terapija. Pri obeh doživljamo pripovedovanje osebnih zgodb in pri obeh se nas dotaknejo usode ljudi, ki se zdijo na prvi pogled zelo oddaljene od naših življenjskih izkušenj, vendar pa se v njih vendarle prepoznamo. Tako v gledališču kakor v skupini počnemo to kot kolektiv – sedimo v sobi, polni tujcev, in za bežen hip postanemo skupnost. Odvisnost, tako kot depresija, ljudi osami – odreže jih od drugih –, in ta osamitev vse samo še poslabša. Če postaneš del skupnosti, če ugotoviš, da nisi sam, če čutiš, da te drugi vidijo, ti pa v povračilo postaneš priča njim, lahko vse to pusti globok vtis. Marsikdo prav zaradi srečanj, na katerih lahko z drugimi deli, kar si želi, in posluša tudi njih, ostaja čist in trezen. Gledališče je lahko dolgočasno, elitistično, drago in nepomembno. Ampak vanj se še vedno vračam, ker sem tam doživel stvari, zaradi katerih sem se v bistvu počutil manj samega, trenutke, za katere se mi je zdelo, da govorijo neposredno meni, zaradi katerih sem se čutil razumljenega in »videnega«. Ti trenutki so mi dali upanje, ko sem se boril s težavami, in ostali z menoj. Emma je igralka. Vso dramo se navezuje na svoje odrske izkušnje. So trenutki, ko bi lahko govorila neposredno nam, gledalcem, in nas opominjala, da gledamo predstavo, da smo vsi del kolektivnega dejanja, da smo vsi tukaj, skupaj, zdaj. V časih, ko tako pogosto sami strmimo v ekrane in se čutimo vedno bolj oddvojene od drugih, nam gledališče lahko ponudi nasprotno izkušnjo – nas poenoti v skupnem dejanju sočutenja.

***

Celoten intervju, ki ga je pripravila Amber Buck-Burrows ob krstni uprizoritvi drame Ljudje, kraji in stvari v Slovenskem mladinskem gledališču, lahko preberete v gledališkem listu. Drama je sicer doživela praizvedbo leta 2015 v režiji Jeremyja Herrina v Narodnem gledališču v Londonu. Leta 2016 je bila nominirana za Olivierjevo nagrado v kategoriji najboljše novo dramsko besedilo, Denise Gough pa je nagrado za vlogo Emme tudi prejela.